Hov - govoril sem!
Hov - govoril sem!
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Univerzalni jezikovni kod pri živalih – tisto, čemur bi lahko rekli evolucijski esperanto – sestoji iz vrste skupnih glasovnih vzorcev, ki se rabijo za sporazumevanje. Ne omogoča le, da lahko različne skupine psov vzajemno razumejo zvočne signale, ampak tudi drugim živalim (vštevši ljudi) omogoča, da iz teh signalov razberejo velik del njihovega pomena.
V živalskem evolucijskem esperantu se temeljna pravila tolmačenja nanašajo na tri dimenzije:
- na višino zvoka,
- na njegovo trajanje in
- na njegovo pogostnost oziroma na ritem ponovitev.
Različne višine posameznega glasu imajo različen pomen:
- Pri rjovenju, lajanju in drugih glasovih nizke lege (kot recimo pri pasjem renčanju) ponavadi nakazujejo grožnjo, jezo in možnost napada.
- Visoki glasovi na splošno pomenijo prav nasprotno.
Ritualizirani signali:
- Opravljajo zelo koristno jezikovno funkcijo, obenem pa zmanjšujejo količino nepotrebne nasilnosti in napadalnosti med živalmi, ki živijo v socialnih skupinah.
Trajanje zvoka:
- Je druga pomembna značilnost evolucijskega esperanta. Trajanje je mogoče prilagajati pomenu, ki ga imajo glasovi glede na svojo višino. Način, kako se trajanje in višina zvoka dopolnjujeta, je dokaj zapleten. V bistvu gre za to, da je krajše oglašanje povezano s strahom, bolečino ali potrebo večje intenzivnosti.
- Kolikor daljši je zvok, toliko bolj verjetno je, da se pes namenoma odloča za tovrstni signal in za vedenje, ki mu mora slediti.
Hitrost ponovitve glasu:
- Je tretja dimenzija evolucijskega esperanta.
- Glasovi, ki se ponovijo velikokrat in s kratkimi razmiki, nakazujejo neko mero vznemirjenja in nuje.
- Glasovi, ki so bolj narazen ali pa se sploh ne ponovijo, ponavadi kažejo na nižjo raven vznemirjenosti ali na njeno mimobežnost.
Lajanje
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Pri lajanju gre za kratke, odsekane, bodisi povezane bodisi nepovezane glasove.
Pobevskavanje v hitrih nizih, iz po treh ali štirih bevskov z vmesnimi premolki; srednja lega:
- Gre za dokaj neopredeljen klic k budnosti. To pomeni, da je pes začutil, da je tam zunaj nekaj, vendar tega še ni prepoznal ali pa vsaj ni tako blizu, da bi bilo že kot prava grožnja.
- Hitro nenehno lajanje v srednji legi: gre za osnovno alarmno lajanje. Pes je vznemirjen, vdiralec (ali problem) pa veliko bliže.
Lajež se nadaljuje, vendar je tempo malce počasnejši, lega pa nižja:
- Problem tik pred vrati.
Dolg niz pobevskov s srednjimi ali daljšimi premolki:
- "Osamljen sem in prav bi mi prišla družba."
- Če je stres dovolj močan, se bo lega bevskov zvišala, tako da bodo dobili primes cmevkanja.
En ali dva ostra, kratka pobevska v visoki ali srednji legi:
- Najbolj značilna dobrodošlica, ko pes prepozna obiskovalca.
En sam kratek, oster pobevsk na spodnjem koncu srednje lege:
- Zmotimo ga pri spanju, med krtačenjem cukamo ipd.
- Rahlo znižana višina glasu je vselej povezana bodisi z grožnjo bodisi z nejevoljo.
En sam oster bevsk na zgornjem koncu srednje lege:
- Izraz presenečenja.
- Če pes taisti pobevsk v isti legi še enkrat ali dvakrat ponovi, da s tem premolk; premolka ne smeta biti predolga, saj se pomen spremeni. Pes tako obvešča tiste svoje, ki so dovolj blizu, da se dogaja nekaj novega.
- Če isti tip bevskanja pes spremeni, tako da ni tako kratko in rezko, ampak se oglaša malce bolj zložno, se pomen spremeni v: "Pridi že sem!".
- Če se višina zniža v lagodno srednjo lego, tako da ostaja pobevsk še vedno kratek, a se izgubi rezkost tona, potem se pomen spremeni v: "Super!".
Pri domačih psih se je razvil cel "bevsknjak", s katerim vabijo k igri druge pse ali pa izražajo zadovoljstvo, ki ga občutijo med igro.
Golčav revsk v srednji legi:
- "Arrr-ruf". Pomeni seveda: "Igrajva se!" in pes z njim skuša spodbuditi igrivost. Ponavadi ga spremlja posebna drža telesa.
Akutirano bevskanje:
- Ponavadi gre za povezano zaporedje bevskov, od katerih se vsak začne v srednji legi, potem pa se strmo vzdigne: "To pa je zabava!".
Renčanje
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Tiho, nizko renčanje, kakor da bi prihajalo iz prsi:
- Gre za klasično renčanje samozavestne in dominantne živali. Kdor se ne odzove, utegne spodbuditi napad.
Tiho renčanje, ki pa ni tako globoko in prihaja bolj iz gobca:
- Lahko spremlja vihanje usten in kazanje zob. Pomeni "Pojdi stran!" ali "Ne hodi mi blizu!". Malce manj samozavestna žival, ki se pravzaprav ne bi rada spopadla, a se bo, če bo že izzvana.
Globoko renčeče bevskanje:
- Sliši se nedvomno renčanje, ki pa se spremeni v lajež. Za zdaj se psu morda zdi, da bi mu prav prišla podpora drugih psov, če pa boste rinili vanj, se bo tudi sam odločil za napad.
"Renč-bevsk" v višji sredinski legi:
- Občutiti je, da gre za precej manj samozavestnega psa. "Sem v skrbeh ali celo prestrašen, vendar se bom branil."
Nihajoče renčanje:
- Renčanje, ki niha v višini – vzpenja se od središčne lege, pa tja do njenega vrha. Tako svojo "napadalnost iz strahu" razglaša zelo negotov pes.
Glasno renčanje v srednji ali visoki legi, pri katerem pes ne kaže zob:
- Praviloma nakazuje silno osredotočenost na igro, kakršna je "povleci-potegni".
Tuljenje
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Tuljenje naj bi tudi okrepilo identiteto tropa. Ko pripadniki krdela zaslišijo tuljenje, se zberejo in pritegnejo pesmi krdela.
Javkuljenje:
- "Javk-avk-avk-auuuuuu!", "Osamljen sem!"
Zavijanje:
- Klasično zavijanje se začne brez kakega uvoda in ga sestavlja en sam dolgotrajen glas. Pomeni "Tukaj sem!" ali "Tole je moj teritorij!". Samozavestna žival bo pogosto zavijala zato, da bo razglasila svojo navzočnost.
Revskuljenje:
- Gre za eno izmed najbolj žalostnih kombinacij glasov, ki jih zmore dati od sebe pes. Začne se z dvema ali tremi pobevski, ti pa se podaljšajo v tuljenje. To naredi žival, ki je sorazmerno osamljena.
Potulkavanje:
- Je vmesna stopnja med zavijanjem in jodlanjem. Zvok izraža večjo mero vznemirjenosti, pogosto pa tudi zadovoljnega navdušenja.
Cviljenje, jaskanje, cmevkanje
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Ko pes cvili, skuša privabiti poslušalca in izkazati bodisi strah bodisi podrejenost. Nakazujejo tudi odvisnost in potrebo.
Pocvilevanje:
- "Boli me!" ali pa "Strah me je!". To, da se odrasel pripadnik plenivske vrste oglaša kot mladiček v stiski, je jasen dokaz, da trpi hude duševne ali telesne muke.
Pojodlavanje:
- Pojodlavanje je melodično jaskanje, nekoliko nižje in močnejše od cviljenja. Izraža pa pričakovanje, kakršno vznikuje iz užitka in navdušenja: "Navdušen sem!".
En sam cmevk ali zelo visok in kratek bevsk:
- Gre za enakoznačnico vzklika "av".
Cmevkanje:
- Zaporedno cmevkanje je zelo jasen signal, ki sporoča: "Boli me!" ali "Res me je strah!".