Jezikovna šola


Vsaka vrsta ima "prirojeno zmožnost" za to, da se lahko uči jezika ali vedenjskega sporazumevanja, značilnega zanjo.

 

Medtem ko se ljudje nagonsko učimo jezika na ta način, da oponašamo govorne zvoke v svojem okolju, pa večina živali ne premore gensko pridobljene predispozicije do posnemanja glasov.

 

  • Če bi psi lahko ostali pri mamicah in v gnezdu vsaj do dopolnjenega osmega tedna starosti, potem bi se lahko naučili pomena nekaterih osnovnih pasjih signalov, tako glasovnih kot telesnih.
  • Nedvomno se zdi, da je večji del pasje komunikacije gensko vnaprej določen, vendar pa kaže tudi, da se celotni razpon pasjih signalov ne more razviti, če se pes ne more po kom zgledovati. Ko ga odstranite iz okolja, v katerem poteka izmenjava med psi, in ga presadite v človeško družino, mu glede sporazumevalnih spretnosti preostane le še samouštvo.
  • Včasih bodo psi v istem gospodinjstvu oponašali drug drugega do te mere, da si bodo oblikovali skupen dialekt.
  • Nekatere pse je mogoče naučiti, da se v posebnih okoliščinah oglašajo s posebnimi glasovi. Ti glasovi se razpenjajo od preprostega lajanja, javkanja ali igrivega grčanja (oz. mrčanja) pa do bolj zapletenih glasov, ki se utegnejo slišati kot pojodlavanje ali celo kot poskusi govorjenja.
  • Čeprav psi ne premorejo zmožnosti ali nagonske predispozicije za posnemanje človeških glasov, pa imajo uporaben in smiseln glasovni "pesednjak", iz katerega se lahko učijo celo drugi psi! Obstaja še mnogo drugih načinov sporočanja, ki ne uporabljajo zvoka, so pa pomembni kanali pasjega sporazumevanja.
© 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA | DEBORA
Avtorske pravice © 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA. Vse pravice pridržane.
Joomla! je brezplačna programska oprema izdana pod GNU General Public Licenco.