Pes prisluhne
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Jezik je mogoče razumeti, ne da bi ga znali sami dejavno uporabljati. Nekateri ljudje se rodijo nemi ali pa zaradi kake nesreče ali bolezni izgubijo zmožnost za oblikovanje govornih glasov. Takšni ljudje utegnejo razumeti, kar jim drugi govorijo, ne morejo pa oblikovati in "dati od sebe" glasov, ki sestavljajo taisti jezik. Njihovi zmožnosti pravimo pasivna ali receptivna jezikovna zmožnost in jo razlikujemo od aktivne ali produktivne jezikovne zmožnosti, h kateri poleg zmožnosti razumevanja jezika sodi tudi to, da ga lahko razumljivo posredujemo drugim.
- Psi med zvoki nedvomno razlikujejo dovolj dobro, da si lahko pridobijo receptivno jezikovno izobrazbo.
- Lahko razlikujejo tudi med niansami v človekovi izreki.
Pasjih receptivnih jezikovnih spretnosti ne bi smeli podcenjevati.
- To, da psi ne morejo izgovarjati človeških glasov in se tako pomenkovati z nami, še ne pomeni, da ne razumejo človeške govorice.
- Pes dokaže, da je razumel, s tem, da se ustrezno odzove na izrečeno.
- Na izrečeni ukaz lahko uboga ali pa se na naše govorno sporočilo odzove z inteligentnim in ustreznim vedenjem.
Pri odločanju, ali je katera beseda v človeškem govoru namenjena njim, si psi med drugim pomagajo s poznavanjem naše govorice telesa.
- Če je jasno, da gledam psa, in če sem sam priklical njegovo pozornost, potem najbrž ni dvoumnosti v besedicah "sedi", "pridi" ali "dol".
- Kadar pa govorica vašega telesa ni tako nedvomna, utegne biti ključ do razumevanja ravno – pasje ime! Pasje ime postane signal, ki mu sporoča, da bodo imele sledeče besede takšno ali drugačno zvezo z njim in njegovim vedenjem.
Zaradi tega moramo biti kar se da natančni, ko nagovarjamo psa. Ko si zaželimo, da bi kaj storil, bi morali začeti pri njegovem imenu: ''Boško, sedi!''