Učenje spretnosti

Oblikovanje - urjenje s postopnimi približevanji

 

Malo verjetno je, da se bodo določene vrste vedenja pojavile samodejno, zato jih ne moremo izuriti s krotenjem, poleg tega pa so nekatere preveč zapletene ali imajo preveč korakov, da bi psa lahko premamili ali ga fizično spodbudili.

 

Da bi psa naučili teh oblik vedenja, uporabljamo metodo ‘obli­kovanje’ ali urjenje s ‘postopnimi približevanji’:

  • Vedeti morate, katero ciljno vedenje želite doseči.
  • Vedenje razdelite na toliko enostavnih de­lov kot je še smiselno. Vsakega od teh preprostih vedenj bomo izurili s krotenjem vedenja in sekundarno nagrado (obdržali bomo kar ‘Priden kuža’), ki ji bo sledila hrana.

 

Seznam vedenj, ki jih je treba krotiti, bo na primer videti takole:

  • Vsak korak ali obnašanje je treba obvladati, preden preidemo na naslednjega.
  • Vsaka sprememba vedenja se mora oblikovati dovolj počasi, da ima pes možnost za uspeh in da je nagrajen.
  • Sekundarno na­grado mora pes dobiti takoj, ko se odzove tako, kakor želite, in še preden se premakne na naslednjo stopnjo.

Učenje na začetku poteka zelo hitro, vendar se lahko hitrost zmanjša, ko naloge postajajo vse bolj zapletene. Ključna pri tem je prilagodljivost vaditelja. Pes mora dobiti do­volj nagrad, da z vedenjem ne preneha ali ne postane zafrustriran. Pomembno je tudi, da se vsak trening konča na pozitiven način, tako da pes dobi nagrado ne glede na to, kako daleč je prišel s svojim vedenjem.

 

Proti koncu učenja pes prejme nagrado le takrat, kadar se vede na določen način po ukazu, ne samodejno.

 

Je kaznovanje potrebno?


Stanley Coren je proti kaznovanju kot sredstvu za nadzorova­nje pasjega obnašanja, ne zato, ker ne deluje – saj če ga izvaja­mo pravilno, bo delovalo –, ampak bolj zato, ker je tako težko doseči, da bo delovalo pravilno.

 

  • Z neprimerno uporabo kazno­vanja lahko pride do določenih izredno negativnih psiholoških izidov za psa, kar lahko popolnoma uniči vez med lastnikom in njegovim psom.
  • Kaznovanje se pojmuje kot nasprotje nagrade, ki naj sledi, ko pes stori nekaj, česar ne želimo.
  • Odstranimo lahko na­grade, ki jih povezujemo s takšnimi vedenji, in jih na ta način odpravimo oziroma izbrišemo.
  • Druga metoda je, da psa nauči­mo vedenja, ki je nasprotno s tistim, ki ga hočemo odpraviti; če počne tisto, za kar dobi nagrado, ne more hkrati početi tistega, česar nočemo.

 

Kaznovanje je resnično učinkovito le, če v trenutku ustavi določeno vedenje. To je lah­ko koristno, če ga takoj nadomestite z vedenjem, ki ga želite in ki ga potem tudi nagradite.

  • Oseba, ki kaznuje, mora biti dovolj dosledna, da zanesljivo zavre vedenje, tako da ga lahko nadomesti z drugim. Če začnemo postopoma, to psu preprosto omogoči, da razvi­je odpornost na kaznovanje in kmalu boste potrebovali še bolj intenzivno kazen, da bi bili učinkoviti.
  • Če je oseba, ki kaznuje, zelo trdna in to počne zelo pogosto, ne bo zatrla samo nezaželene oblike vedenja, ampak tudi druga pasja vedenja. Kaznovana žival bo vztrepetala, se skrila ali otrpnila, morda bo pobegnila in se skušala izogniti osebi, ki jo kaznuje.
  • Pes se morda lahko tako močno osredotoči na nega­tivna čustva ali ga tako preplavljajo, da ne razume več, zaradi katere dejavnosti je bil kaznovan, zaradi česar postane kazen pri urjenju popolnoma nekoristna.

Uspešnost kaznovanja


Da bi kaznovanje delovalo, mora biti ne samo ustrezno strogo, ampak mora tudi takoj slediti nezaželenemu vedenju:

  • Kaznovanje kot tehnika tre­niranja je tudi v najboljšem primeru zelo neučinkovito.
  • Nagrada daje psu jasno informacijo, da je pravilno, kar je storil.
  • Kazno­vanje psu pove, da je določeno vedenje napačno, ne daje pa mu nobenih navodil ali smernic, ki bi mu morda pojasnila, kakšno obnašanje pa je sprejemljivo. Zaradi tega je kaznovanje zelo neučinkovit način poučevanja.

 

Hitreje, veliko učinkoviteje, pa tudi prijetneje za vas in vašega psa je doseči pravi odziv v enem samem poskusu in ga okrepiti z nagrado, namesto da ga znova in znova kaznu­jete za napake, ki jih je storil, ne da bi mu pri tem dali vedeti, kaj je tisto, kar naj počne.

 

Time-out

 

Nadzorovanje pasjega obnašanja, s katerim se izognemo marsikateri težavi:

  • Negativno kaznovanje, pri katerem psu zaradi njegovega neprimernega obnašanja odvzamemo nekaj, kar ima rad. Odvzamemo mu namreč priložnost za nadaljnje nagrajevanje.
  • 'Time-out' je priložnost za nadalnje nagrajevanje. Psa odstranimo iz dogajanja ter ga odpeljemo na varen in tih kraj, kjer bo nekaj časa sam.
  • ‘Time-out’ je še posebno učinkovit za socialne prekrške, npr. za grobo igro, skakanje, pretirano lajanje, žvečenje, prosjačenje za hrano itd.

  • Psi so zelo družabna bitja in že samo to, da so v bližini drugih, ne glede na to, ali gre za pse ali ljudi, jim pomeni nagrado. Prisiljena socialna osamitev je lahko zanje neprijetna in je zato uporabljena za nadzor njihovega obnašanja.
  • Poleg vseh izgubljenih socialnih koristi bomo psa s tem, ko ga odstranimo iz okolja, v katerem ga urimo, prikrajšali tudi za kakršno koli možnost, da bi bil deležen dodatnih nagrad.

 

Za čim boljšo učinkovitost potrebujete povezovalni dražljaj, na katerega lahko gledate kot na pogojenega ali sekun­darnega kaznovalca. Tak dražljaj je lahko beseda ‘dovolj!’.

  • Vedno, ko se pes obnaša tako, kot ne želite, takoj uporabite sekundarni kaznovalec ‘dovolj!’. Zatem psa trdo primite za ovratnico ali po­vodec in ga odpeljite v prostor za ‘time-out’. Pomembna je hitrost, saj želite vzpostaviti povezavo med nezaže­lenim obnašanjem, sekundarnim kaznovalcem in ‘time-outom’ kot posledico.

 

Dr. Stanley Coren pravi: ''Pse se zlahka uri – težko je uriti vaditelje.''

 

© 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA | DEBORA
Avtorske pravice © 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA. Vse pravice pridržane.
Joomla! je brezplačna programska oprema izdana pod GNU General Public Licenco.