Čustveno učenje

Čustveno učenje

 

Pri psih je pomembneje vedeti, kako in zakaj se učijo, kot pa razumeti katero koli tehniko treniranja. Veliko knjig daje navodila, kako korak za korakom trenirati psa, vendar, če jih samo na hitro pregledamo, ugotovimo, da ni soglasja o najboljšem načinu.

 

Sodobne tehnike vadbe vključujejo:

 

  • ‘tlesk in nagrado’,
  • ‘trening motivacije’,
  • ‘treniranje z igro’,
  • ‘trening obvladovanja obnašanja’,
  • ‘fizično spodbuja­nje’,
  • ‘vabo in nagrado’,
  • ‘avtotrening’,
  • ‘trening s šok ovratnico’
  • in mnogo drugih.

 

Vse te vadbe so učinkovite vsaj do določene stopnje, njihova učinkovitost pa je odvisna od tega, kako dobro so vanje vključene zakonitosti učenja.

 

Klasično pogojevanje je pot, po kateri se učimo stvarem dodajati čustve­ne odzive.

  • Medtem ko se večina klasično pogojevanih vedenj krepi s številom ponovitev ali praktičnih vaj, lahko včasih ta oblika učenja učinkuje tudi po enem samem dogodku, če je čustvo dovolj močno ali dražljaj dovolj intenziven.

 

Če vemo, kako in zakaj se psi učijo, se ni treba strogo držati samo ene tehnike. Različne probleme lahko poskusimo reševati z različnimi tehnikami in nato uporabljamo tiste, ki so pri našem psu in v danih okoliščinah najbolj učinkovite.

 

Pasme in učenje

 

Obstaja splošno soglasje o tem, da se vse pasme psov ne učijo enako hitro, vsaj kakor smo to izmerili na podlagi odziva psov, ki so jih ljudje poskušali učiti.

 

 

 

 

 

RAZVRSTITEV PASJIH PASEM PO UČLJIVOSTI (po S. Corenu):

 

 

 

Visoko učljivi*

 

• mejni škotski ovčar

 

• koder

 

• nemški ovčar

 

• zlati prinašalec

 

• šetlandski ovčar

 

• labradorec

 

• kontinentalni pritlikavi španjel – papillon/metuljček

 

• rotvajler

 

• avstralski govedar

 

• valižanski ovčar pembroke

 

• pritlikavi šnavcer

 

• angleški špringer španjel

 

• belgijski ovčar tervuren

 

• Schipperke

 

• belgijski ovčar

 

• škotski ovčar

 

• keeshond

 

• nemški kratkodlaki ptičar

 

• gladkodlaki prinašalec

 

• angleški koker španjel

 

• standardni šnavcer

 

 

 

* Seznam predstavlja pasje pasme glede na stopnjo učljivosti (20 % najboljših).

 

 

 

 

Nizko učljivi*

 

• Dandie Dinmont terier

 

• mali vendejski ostrodlaki basset

 

• vendeen

 

• tibetanski terier

 

• japonski chin

 

• lakelandski terier

 

• staroangleški ovčar

 

• veliki pirenejski ovčar

 

• škotski terier

 

• bernardinec

 

• bulterier

 

• čivava

 

• lhasa apso

 

• bullmastif

 

• shih tzu

 

• basset hound

 

• mastif

 

• beagle

 

• pekinčan

 

• hrt

 

• borzoj

 

• čov-čov

 

• buldog

 

• basenji

 

• afganistanski hrt

 

 

 

* Seznam predstavlja pasje pasme glede na stopnjo učljivosti (20 % najslabših).

 

 

 

 

 

 

 

Prinašalci (mednje spada tudi koder), ovčarji in delovni psi so se izkazali za najbolj učljive, hrti in terierji pa ravno nasprotno.

 

 

 

Neposlušnost (kar najbrž velja tudi za druge pasme, ki so se znašle na dnu lestvice za poslušnost) je bolj pogojena z osebnostjo kot pa z inteligenco psa. Večina psov, ki se na tej lestvici uvrščajo nizko, so pasme, ki se hitro zmedejo. Gensko so bile določene, da dajejo prednost nekaterim oblikam vedenja, ki se lahko ne skladajo z učenjem novih spretnosti.

 

 

 

Čeprav glede sposobnosti učenja obstajajo razlike med pasmami, je vse pse mogoče izučiti. Z nekaterimi bo zaradi kogni­tivnih in osebnostnih predispozicij treba delati več, vendar se da večino psov, če se dovolj potrudimo in uporabimo ustrezne tehnike učenja, naučiti vse, kar je potrebno, da se lahko prila­godijo svojemu okolju in se uspešno vključijo v pasji in člove­ški svet.

 

 

 

Genetika nakazuje, katere vrste spretnosti se bo pes z lahkoto naučil. Ne glede na predispozicije in sposobnosti posamezne pasme pa so temeljna načela, ki obliku­jejo podlago za učenje, enaka za vse pse.

 

 

Učne metode


Učenje je neka oblika rela­tivno stalne spremembe v obnašanju, do katere psa privedejo izkušnje v svetu. Ta sprememba je lahko posledica treniranja ali stikov z okoljem.

 

Ustvarjamo lahko dve vrsti asociacij, do katerih pride zaradi različnih metod učenja:

  • Asociacijo med dvema dražljajema ali vtisoma čutil. Pri­mer učenja asociacije med dvema dražljajema nam je znan iz izkušenj, saj vemo, da blisku vedno sledi glasen grom. Po določenem času postanemo po blisku napeti v pričakovanju hrupa, ki mu sledi. Tako učenje se imenuje ‘klasično pogojevanje’.
  • Asociacijo med našim dejanjem ali odzivom in njegovim izidom.

 

‘Operativno pogojevanje’ je učenje asociacije med dražlja­jem in odzivom. Naučimo se na primer, da bomo dobili čokola­dico, če pritisnemo na gumb na avtomatu. Operativno pogoje­vanje se imenuje zato, ker se naučimo, kaj se zgodi, kadar nekaj storimo oz. s čim ‘operiramo’. Čeprav moramo obe vrsti pogo­jevanja obravnavati ločeno, sta v isto nalogo pogosto vključeni obe.

 

Klasično pogojevanje je prvi sistematično proučeval ruski fizio­log Ivan Petrovič Pavlov. Pri tem je pomembno učenje dražljajev.

 

Učenje dobrega in slabega


Učenje dobrega

  • Nagrajevanje: klasično pogojevanje čustev pojasni, zakaj pri urjenju psov po­stopki, ki temeljijo na nagrajevanju, delujejo bolje in vzposta­vijo močnejšo vez med psom in njegovim trenerjem kot tisti, ki temeljijo na kaznovanju. Vsakič, ko pes dobi priboljšek ali kako drugo nagrado, ustvarite zaporedje dogodkov ‘pogled na vas – priboljšek – prijeten občutek’. Tudi, če tega ne storite ob pravem času ali niste zelo dober vaditelj z veliko znanja, ne naredite no­bene škode. Vsakič, ko pes dobi nagrado, je verjetneje, da se bo ob vas počutil bolje.
Učenje slabega
  • Kaznovanje: nasprotje nagrajevanju. Prej ali slej bo pes že ob pogledu na vas, vašo roko ali povodec za trenira­nje in ovratnico, ki mu bosta takoj sledila bolečina in neprijeten občutek, to začel povezovati z negativnimi čustvi in asociacija­mi.

 

Klasično pogojevanje tudi pojasni, zakaj nekateri ljudje mi­slijo, da psi občutijo krivdo.

 

Učenje ljubezni


Klasično pogojevanje je najboljši način za vzpostavljanje pozi­tivne čustvene vezi s psom. To je zelo učinkovito pri mladičkih, ki jih želite socializirati, poskusite pa lahko s katerim koli na novo posvojenim psom ali pa tudi s psom, ki ga imate že nekaj časa in želite z njim okrepiti vez. Vse skupaj ne vključuje nika­kršnega formalnega ‘poučevanja’. Vse, kar morate storiti, je, da psa vsaj enkrat dnevno hranite z roko.

 

Po določenem času bo za to, da boste pri psu sprožili pozitivne ob­čutke, potreben le še vaš dotik, vaš glas ali samo pogled na vas, ko stopite v sobo.

© 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA | DEBORA
Avtorske pravice © 2010 PSI-in-MUCI-HIATRIČNA SVETOVALNICA. Vse pravice pridržane.
Joomla! je brezplačna programska oprema izdana pod GNU General Public Licenco.