• Pasje leto ustreza sedmim člo­veškim. To ne drži.

• V prvem letu življenja pes raste in se razvija zelo hitro.

• Na prvi rojstni dan ima pes vse fizične sposobnosti šestnajstletnega človeka; njegovi miselni procesi pa so tudi že vstopili v pasjo različico najstniških let.

• Pri starosti dveh let je pes na isti stopnji kot štiriindvajsetletnik. Po tem se pasje telo (pa tudi možgani in živčni sistem) vsako leto postara za okoli pet človeških let.

 

 

 

 

 

 

• Pri ogromnih pasmah, kot je bernardinec, se začnejo spremembe v miselnih vzorcih, pri reševanju problemov ter težavah pri učenju, ki jih povezujemo z ljudmi približno iste sta­rosti, kazati med petim in sedmim letom starosti.

• Psi velikih pasem, na primer aljaški malamut, začnejo razmišljati kot starostniki med šestim in osmim letom.

• Psi srednje velikih pasem, kot je foks­terier, bodo v obdobje starosti vstopili med sedmim in devetim letom.

• Psi malih pasem, na primer ko­drasti bišon, pa se ne bodo začeli obnašati kot starostniki pred deve­tim do enajstim letom.

 

 

• Posamezne živčne celice so sposobne rasti v nove povezave tudi, ko je žival že dosegla določeno starost.

• Novo rast spodbudita urjenje in stimuliranje možganov z novimi iz­kušnjami in problemi, ki jih je treba rešiti. Pomen teh izsledkov je za starajoče pse samoumeven.

• Ne moremo ustaviti vpliva časa na reprodukcijo celic, proizvodnjo hormonov, po­polnost DNK ali na splošno naravno obrabo telesnih sistemov. Lahko pa nadzorujemo tisto, kar izhaja iz okolja našega psa, tako da mu nalagamo več fizičnih in mentalnih vaj ter bolj sti­muliramo njegova čutila. To bo izboljšalo delovanje njegovih možganov in upočasnilo proces staranja.

 

 

• Če izločanje teh oksidantov povzroča slabo delovanje možganov in zmanjšano vedenjsko učinkovitost pri psih, potem mora biti vsaj teoretično možno upočasniti poškodbe živcev ali celo ponovno spodbuditi njihov razvoj z dodajanjem velikih odmerkov antioksidacijskih kemičnih snovi.

• Morda najbolj znan anti­oksidant je vitamin C. Drugi zelo znan antioksidant je vitamin E. Karoteno­idi vsebujejo okoli šeststo različnih antioksidacijskih kemičnih snovi, od katerih je najbolj znan betakaroten.

• Nekateri minerali, na primer selen, in maščobne kisline, na primer karnitinska in alfalipoična kislina, prav tako pomagajo pri preprečevanju celičnih poškodb, ki jih povzročajo molekule, nastale pri oksidaciji.

 

 

 

 

S staranjem povezano zmanjševanje mentalnih sposobnosti psov, proti kateremu se skušamo boriti s spremembo prehrane in z mentalnimi vajami, imenujemo 'pasja kognitivna disfunk­cija'.

 

• Ocenjujejo, da ima okoli 62 odstotkov psov, starih 10 let in več, vsaj določene simptome kognitivne disfunkcije.

• Največja težava je zmedenost ali dezorientacija.

• Drugi simptomi so zmanjšana stopnja aktivnosti in izguba pozorno­sti.

• Znaki so tudi spremembe spalnih navad, še posebej, če jih spremlja po­večana tesnobnost, če pes hodi gor in dol ali če je buden večji del noči.

• Znak je tudi to, da pes izgubi občutek za dobro osvo­jene navade. Sprememba navade, ki jo bo lastnik najverjetneje opazil, je hišni red, ko prej čist pes pozabi na svoje urjenje in naredi nered tam, kjer tega ponavadi ni storil.

• Verjetno je eden najbolj stresnih simptomov, da pes ne prepozna svojih prijate­ljev, ali še huje, bližnjih družinskih članov.

 

Če lahko izključite druge dejavnike (zmanjšana aktivnost je npr. lahko posledica napredujočega artritisa, očitna nepozornost pa posledica izgube vida ali sluha), potem je čas, da obiščete veterinarja. Psu za začetek morda lahko le poveča­te količino antioksidantov in malo več urite njegove možgane. V nekaterih primerih pasje kognitivne disfunkcije pa bo poma­galo novo zdravilo, ki so ga sicer razvili za ljudi z alzheimerjevo in parkinsonovo boleznijo - imenuje se Selegilin ali L-Deprenyl -, dobi pa se ga na recept v različnih oblikah in pod različnimi imeni. Če se pes na zdravilo odziva, ga bo moral dobivati vsak dan do konca življenja. Starejšemu psu morda s tem samo izboljšujete kakovost zadnjih mesecev ali zadnjega leta življenja. To pomeni, da je breme v bistvu kratko, ko­rist pa izredna.

 

 

 

 

 

S starostjo upočasni proces učenja, kar se dobro vidi pri učenju zahtevnejših nalog in pri re­ševanju problemov.

• Starejši psi nimajo toliko težav z učenjem novih stvari, ampak s tem, da si zapomnijo ali pa se odvadijo stvari, ki so se jih že naučili. Odločijo se za staro rešitev, ki jo znajo že veliko dlje.

• Pri starih psih oči­tno zgodnejše učenje tekmuje z novejšim in tako preprečuje, da bi se naučili novih pojmov in rešitev nalog.

• Zgodnji spomini se ohranijo bolje kot poznejši in star pes se lahko še vedno spomni stvari, ki se jih je naučil kot mlad kuža.

• Star pes bo imel rad ali pa bo sovražil iste kraje in ljudi celo dolga leta.

 

 

 

 

• Na pasje obnašanje, mišljenje in osebnost lahko vpliva tudi delovanje čutil.

• Spremembe v mišicah, kosteh in sklepih pri­našajo posledice, ki lahko močno vplivajo na njegove odzive in na odnos do stvari v njegovem življenju.

• Mnogim starejšim psom se v sklepih razvije artritis, kar je lahko zelo boleče. Simp­tomi, ki jih boste najverjetneje opazili, so upočasnjeni gibi, dviganje noge in šepanje.

• Starejši pes morda sedaj težko sledi svojemu lastniku od sobe do sobe, zaradi česar lahko postane depresiven. Že samo zaradi zmanjšane gibljivosti lahko pes začne kazati znake socialne izolacije.

• Zdi se, da starejši psi izgubijo svojo umirjenost in lahko­tnost ter postanejo bolj sovražni in agresivni. Spremembe v mišicah in sklepih pogosto spremlja bolečina.

• Bolečine zaradi procesov, povezanih s staranjem, lah­ko vodijo do nepričakovanega agresivnega srečevanja z gosti, družinskimi člani ali drugimi domačimi živalmi v hiši, kajti pes lahko bolečino pripiše osebi, ki se ga je pravkar dotaknila.

 

Dejstvo, da je pri starejših psih bolj verjetno, da so bolj si­tni, je deloma posledica zmanjšane mobilnosti. Naravni odziv večine psov, ko se znajdejo v stresni situaciji, je, da se odma­knejo od ljudi, živali ali razmer v okolju, ki jih motijo. Beg je dobra samoobrambna strategija. Na žalost pri starejšem psu v njegovem stanju beg morda ni možen. Bolečina in pomanj­kanje mobilnosti ga morda prisilita, da ostane, kjer je. Če pes situacijo razume kot nevarno ali grozečo, se lahko odzove z opozorilnim napadom ali celo napade, ko skuša braniti majhno ozemlje okoli svojega telesa.

 

 

 

 

 

Med največjimi spremembami, katerim je podvržen starajoči se pes, so tiste, ki vpli­vajo na njegova čutila. Najbolj ranljiva so ušesa in oči, kar lahko povzroči mnogo težav.

 

• Pri večini psov se vid postopno poslabšuje. Pasji lastniki/skrbniki izgubo vida namreč opazijo šele takrat, ko je vidna sposobnost že tako zmanjšana, da je pes skoraj slep.

• Pes, ki izgublja vid, postane bolj plašljiv, kaže večjo odvisnost od svojega lastnika, postane otrpel in ob­časno bolj agresiven.

• Včasih je najbolj očitni simptom zmanj­šana sposobnost za prinašanje stvari ali nezainteresiranost za lovljenje žog.

• Zdi se, da je pes previdnejši, ko se vzpenja po stopnicah, ko skače na pohištvo ali iz njega. Pri hoji gor in dol po klančinah lahko opažamo, da je previden ali da visoko dviga noge.

• Slep pes lahko še vedno kakovostno živi, vendar lahko pri­čakujete določene spremembe v vedenju in osebnosti, ki bodo ostale. Večinoma psi postanejo bolj plahi in previdni ter bolj odvisni od lastnika. Zdi se, da jim je udobneje na povodcu, ker jim čut za dotik pove, kje ste in jim pomaga zaznavati vaše gibe.

• Mnogi slepi psi postanejo tudi občutno bolj glasni. Ker vas ne morejo videti, morda začnejo pogosteje lajati, da bi vzbudili vašo pozornost.

• Slepi psi se najbolje počutijo v okoljih, ki jih dobro poznajo, zato se izogibajmo prestavljanju pohištva po hiši.

 

Zaradi izgube vida se lahko bolj izostrijo drugi čuti. Poma­gamo si tako, da poškropimo ali namažemo nekaj cenenega parfuma ali dišečega olja na posebej pomembnih krajih, recimo tam, kjer se pes hrani ali spi, v določenih sobah oz. na obmo­čjih, od katerih hočemo psa odvrniti.

Pomembno je tudi ogovoriti psa, preden se ga dotaknemo, saj lahko slep pes, ki je vznemirjen, 'šavsne' v smeri dotika, ne da bi preveril, kdo je tam.

 

 

Starost in sluh

 

 

Veliko je znakov, ki povedo, da je vaš starajoči se pes morda izgubil nekaj sluha. Predvsem morate biti pozorni na spremem­be v odzivanju na zvoke.

 

• Ena od očitnih sprememb je, ko pes, ki se je vedno odzival na vaše ukaze, ignorira vaš klic; še posebej, če gleda drugam.

• Drug znak je, da spi bolj trdno kot prej, namesto da bi se ob glasnem zvoku takoj zbudil. Na prostem se zdi, da ne zaznava zvoka bližajočih se avtomobilov.

• Pojavijo se lahko nekatere spre­membe v osebnosti kot pri odpovedovanju vida; pes lahko postane bolj plašljiv, odvisen, otrpel in včasih bolj agresiven. Poleg tega pes lahko zarenči ali napade, če ga zbujamo in se ga dotikamo, medtem ko spi.

 

Znaki, po katerih lahko prepoznamo, da ima pes težave z ušesi:

• Pogosto otresa z glavo, se praska po uše­sih ali pa ima ušesa občutljiva na dotik.

• Dvignite uhelj svojega psa in ga povohajte. Smrad je pogosto znak za težave z ušesi. Zdrava ušesa so rožnata, majhna količina rumenkastorjavega ušesnega masla je normalna (in celo varuje sluhovod). Kakršen koli gnoj, strjena kri, močna rdeča barva ali luskinice morda kažejo na infekcijo ali na ušesne pršice, ki utegnejo zmanjševa­ti slušno sposobnost vašega psa. Če ste opazili te znake, boste zelo verjetno morali k veterinarju.

• Z določenimi vrstami rutinskega čiščenja ušes lahko te te­žave preprečimo ali pozdravimo.

 

Če do gluhosti, povezane s starostjo, prihaja počasi, bodo spremembe v osebnosti manj dramatične. Najpomembnejše, kar vas mora skrbeti, je to, da se bo gluh pes, tako kot slep, počutil izoliranega, kar bo privedlo do napadov separacijske anksioznosti in morda celo do panike.

 

• En način, s katerim lahko poskrbimo, da se gluh pes po­čuti varnejšega, je, da lastnik stalno uporablja dišeč losjon za telo ali vodico za po britju. Pasji čut za voh je najrobustnejši in ob staranju utrpi najmanj škode. Vonj, po katerem dišite, olajša psu, da vas najde. Ker se vonjave ohranjajo in obvisijo v zra­ku ter se lepijo na površine, bo pes ugotovil, da ste bili pred kratkim v bližini, kar ga bo pomirjalo, čeprav vas ne bo slišal.

 

 

 

 

Kako se lahko sporazumevamo s starim, gluhim psom?

 

Stanley Coren  uporablja tehniko, ki jo imenuje 'odpornost na starost'. Ker je verjetno, da bo pes v starosti izgubil vid ali sluh, svoje pse izuri tako, da se odzivajo, tako na govorjene ukaze kot na signale z rokami. To mu omogoča, da se lahko pogovar­ja z njimi, tudi če izgubijo enega od obeh čutov. Ima tudi signal, ki pomeni 'Priden kuža!', ki ga uporablja za nagraje­vanje na daljavo, in sicer to naredi tako, da le za trenutek odpre dlan, široko razpre prste, to pospremi z besedami 'Priden kuža' in hitro doda priboljšek.

 

• Tudi če svojega psa niste naučili signalov z rokami za 'sedi', 'dol' in 'ostani', to še vedno lahko storite. Poskrbite le, da so roč­ni signali jasni in da se razlikujejo med seboj.

• Dokler lahko starajoči se pes še vedno sprejema informa­cije o svetu, bodo njegovi možgani imeli gradivo, ki mu omo­goča, da se lahko ustrezno obnaša, rešuje probleme, se uči no­vih odnosov in se dobro počuti.

 

Starajočemu psu lahko vedno pomagamo še drugače: