Pasji voznik

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Psihologija psov

Skoraj nemogoče mi je govoriti o barvnem vidu psov, ne da bi omenil primer Billa Bowna in njegovega psa vodnika. Billa Bowna so uradno razglasili za slepega, kajti preostal mu je le še klavrn delček perifernega vida. Zato je tudi potreboval Buda, da ga je ta vodil skozi dan.

Leta 1984 so Bowna aretirali zaradi vožnje v vinjenem stanju: zalotili so ga na prednjem sedežu avtomobila, ki ga je nosilo zdaj levo zdaj desno po cestišču. Ko so ga privedli pred sodnika, je izpovedal, da je bil samo sovoznik – v resnici je avto vozil Bud. Sodnik, ki je očitno vedel to in ono o psih, je bil skeptičen: 'Priče pravijo, da se je avto pred rdečo ustavil in da je speljal, ko je posvetila zelena. Kako naj bi bil to zmogel Bud, ko pa je barvno slep?' Bowna vprašanje ni zmedlo: 'Med rdečo in zeleno se je naučil razlikovati glede na njun položaj. Bud ve, da mora ustaviti, kadar gori vrhnja luč in speljati, ko se prižge spodnja.'

Primer je bil že na tem, da preide v naslednjo fazo, ko se je Bowen zlomil in priznal, da je lagal. Rekel je, da je v resnici on vozil pijan – in da se sramuje, ker je skušal krivdo naprtiti svojemu zvestemu psu. 'Še vedno mi ni jasno,' je rekel sodnik. 'Kako ste se pa vi lahko ravnali po semaforju, če ste pa slepi?' 'Kar se tega tiče,' je odvrnil Bowen 'je pa Bud res soudeležen. Sedel je na sovoznikovem sedežu in je bevskal: po enkrat, kadar je bila zelena, po dvakrat pa, kadar je bila rdeča.'