Pitbuli – nekoč in danes

Podrobnosti

Nadrejena kategorija: Psihologija psov

Psi morajo premoči odpuščanje, ko pa živijo s tako muhasto vrsto kot je človeška. Poglejte si na primer pitbule. Pred prvo svetovno vojno je bila ta pasma ameriški simbol neodvisne moči in varnosti, tudi plakati, ki so oglaševali 'nevtralnost brez strahu', so prikazovali prav pitbula. Na priljubljenem emblemu podjetja RCA je bil Nipper, pitbul, ki je poslušal gramofon.

Pitbuli so bili hecni in veljalo je, da imajo smisel za humor. Vsi so se smejali Peteyju, pitbulu, ki je bil eden od zvezdnikov v otroških komedijah 'Tolovajčkov' ('Li'l Rascals'). Lastniki pitbulov so bili prijazni ljudje, med njimi tudi Fred Astaire, Helen Keller, John Steinbeck in James Thurber. Seveda je tu pa tam prišlo do kakega incidenta, kot na primer takrat, ko je pitbul Theodorea Roosevelta Pete strgal hlače s francoskega veleposlanika, ko je ta bil na obisku v Beli hiši. Vsi pa so vedeli, da gre za nekaj, po čemer ne bo trajne škode, in so na take reči gledali brez slabe volje.

Vse to se je zdaj spremenilo. Dandanes časopisi objavljajo grozljiva poročila o pasjih napadih, pitbulom pa grozi, da jih bodo zakonsko iztrebili. Kar nekaj zakonov je, ki omejuje 'pitbule ali njim podobne pse' – to naj bi pomenilo vsakega psa z veliko glavo. Nekdo mi je pravil, kako so mu na dom prišli z Urada za nadzor nad živalmi, češ da se je po soseski sprehajal s pitbulom, ne da bi mu bil nadel nagobčnik, kakor terja mestna odredba. Protestiral je in jim pokazal svoja dva psa: eden je bokser, drugi pa nagubani kitajski šar-pej. A dokler niso prejeli pisma njegovega veterinarja, se niso in niso dali prepričati, da ta psa ne sodita v kategorijo pitbulov.