Prisilno vedenje
Mačke so čuteča bitja
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija mačk
Teritorialnost in napadalnost, dominanca in strah, tesnoba in prisila – vsi ti nagoni in čustva so videti zelo človeški.
To niti ne preseneča, če pomisliš na drugo plat kovanca, na našo biološko sorodnost.
- Imamo podobne možgane s podobnimi nadzornimi središči in z enakimi kemičnimi prenašalci. Ljudje imamo pač nekaj več gub v možganski opni, ampak kdo bi štel?
- Tudi naš periferni in avtonomni živčni sistem ter hormonski sistem so si podobni. Glede na takšno osupljivo ujemanje komaj preseneča, da doživljamo primerljive psihološke probleme.
To, kako se mačke odzivajo na farmakološka sredstva za zdravljenje psihogenih motenj, je silen dokaz v podporo stališču, da so mačke čuteča bitja z občutki in čustvi, ki so podobni našim.
- Je še kakšna druga razlaga za to, kako to, da očitno tesnobnemu mačku pomagajo sredstva za zmanjševanje tesnobe pri ljudeh?
Čeprav znanstveniki mačkam spoznavnih (ali kognitivnih) zmožnosti ne priznavajo v polni meri, ker jih ne morejo izmeriti, je koncept mačje inteligence stvar, ki za povprečnega mačjega lastnika ni nič novega.
- Učenjaki bodo pač še potrebovali nekaj časa, da dokažejo, kar drugi že zdaj intuitivno vemo: da tudi mačke čutijo.
Anoreksija
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija mačk
Anoreksija je prehranska motnja.
- Kadar traja, dokler so lastniki odsotni, je eno glavnih znamenj ločitvene tesnobe.
- Motnjo samo po sebi lahko razumemo kot prehodno obliko depresije; primerjava je v mnogih pogledih točna.
Mačke, ki trpijo zaradi blagih oblik te motnje, se odzivajo na vedenjsko terapijo, ki temelji na metodi desenzibilizacije, s katero mačko postopoma navajamo na vedno daljšo lastnikovo odsotnost, tako da se nauči prenašati samoto. Bolj zapletene oblike te motnje terjajo zdravljenje z antidepresivi.
- Mačka ne bo nikoli razvila prave nevrotične anoreksije, ker bi bila za to potrebna stopnja samozavednosti, ki je domači ljubljenčki, kot kaže, niso zmožni.
- Mačke v ogledalu ne vidijo sebe, temveč drugo mačko.
Mnogi izmed problemov, do katerih prihaja po domovih, izhajajo iz naravnih vedenjskih nagnjenj, ki opredeljujejo mačko.
Psihogena polifagija
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija mačk
Psihogena polifagija je prehranska motnja, pri kateri mačka išče tolažbo v tem, da jé več, kot bi bilo normalno.
- Čeprav si ljudje po najboljših močeh prizadevamo, da bi svojim mačjim družabnicam priskrbeli vse, kar je mogoče, kaže, da je manjkajoči dejavnik, ki poraja problem, prav tisto, česar jim ne moremo nuditi – to pa je biološko smiselni obstoj.
Stradanje
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija mačk
Nasprotje prenajedanja je – stradež.
- Vedenje te vrste je le vrh ledene gore, ki se ji reče ločitvena tesnoba.
- Do ločitvene tesnobe pride, kadar se mačka počuti zelo povezana z lastnikom, nakar se na lepem znajde sama. Tesnoba, ki jo zato občuti, ji vzame tek, lahko pa se izraža tudi skozi simptome, kakršno je neprimerno mokrenje.
Prizadete mačke se vsakič, kadar ostanejo same, vedejo kot da se lastniki ne bodo nikoli več vrnili, in nikakor ne dojamejo, da se v resnici potem zgodi drugače.
Nagnjenost k debelosti
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija mačk
- Nagnjenost k debelosti je odvisna tudi od genskih dejavnikov. Nedavno odkritje gena za debelost pri podganah je brez dvoma zamajalo temelje sodobne dietetike.
- Nazadnje se zdi verjetno, da bi bila lahko debelost pri mačkah posledica tesnobe in napetosti, ki zaznamujeta življenje sodobne mačke.
Nemara se problem začne kot t. i. nadomestno hranjenje, tolažba, h kateri se mačka zateka od časa do časa, a če se psihološki pritiski nadaljujejo, lahko navada privzame razsežnosti prisilnega vedenja. Pri mačkah kot tudi pri ljudeh velja, da lahko trpijo zaradi prisilnega prenajedanja, ki je eden od mnogih obsesivno-kompulzivnih motenj.
Rešitev je v nizkokalorični hrani. Količina hrane je lahko večja, vendar naj bo manj kalorična.
(Več o mačji debelosti glejte tukaj.)