Govor
Evolucija in živalski jezik
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Ali živali, z izjemo človeka, sploh imajo svoj jezik?
Večina znanstvenikov se strinja, da se lahko živali med seboj sporazumevajo. Lingvisti priznavajo, da lahko živali uporabljajo glasove kot del svojega sporazumevalnega sistema, vendar pa vam bodo potem zatrdili, da živali ne premorejo nobenega osnovnega jezikovnega elementa, ki bi mu bilo mogoče reči "beseda".
Ali živali premorejo jezik ali ne, je seveda odvisno od naše definicije jezika. Če jezik opredelimo kot katerikoli sporazumevalni ali znakovni sistem, potem bi bilo treba tako rekoč vsaki živali na tem planetu priznati, da premore neke vrste jezik.
Četudi psi ne premorejo daru govora, pa to še ne pomeni, da nimajo svojega jezika. Vemo, da mnogi gluhi ljudje uporabljajo jezik, ki ne sestoji iz glasov, marveč iz znakov (znakovni jezik). Podobno tudi psi mogoče, čeprav jih je evolucija prikrajšala za obrazno gibkost, glasovni trakt in tisto mero zavestne kontrole, ki je potrebna za oblikovanje človeških govornih glasov, uporabljajo druge oblike sporazumevanja. Možno je, da te druge oblike pasjega sporazumevanja premorejo bogastvo in zapletenost, ki sta pogoj za nastanek jezika.
Pes prisluhne
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Jezik je mogoče razumeti, ne da bi ga znali sami dejavno uporabljati. Nekateri ljudje se rodijo nemi ali pa zaradi kake nesreče ali bolezni izgubijo zmožnost za oblikovanje govornih glasov. Takšni ljudje utegnejo razumeti, kar jim drugi govorijo, ne morejo pa oblikovati in "dati od sebe" glasov, ki sestavljajo taisti jezik. Njihovi zmožnosti pravimo pasivna ali receptivna jezikovna zmožnost in jo razlikujemo od aktivne ali produktivne jezikovne zmožnosti, h kateri poleg zmožnosti razumevanja jezika sodi tudi to, da ga lahko razumljivo posredujemo drugim.
- Psi med zvoki nedvomno razlikujejo dovolj dobro, da si lahko pridobijo receptivno jezikovno izobrazbo.
- Lahko razlikujejo tudi med niansami v človekovi izreki.
Pasjih receptivnih jezikovnih spretnosti ne bi smeli podcenjevati.
- To, da psi ne morejo izgovarjati človeških glasov in se tako pomenkovati z nami, še ne pomeni, da ne razumejo človeške govorice.
- Pes dokaže, da je razumel, s tem, da se ustrezno odzove na izrečeno.
- Na izrečeni ukaz lahko uboga ali pa se na naše govorno sporočilo odzove z inteligentnim in ustreznim vedenjem.
Pri odločanju, ali je katera beseda v človeškem govoru namenjena njim, si psi med drugim pomagajo s poznavanjem naše govorice telesa.
- Če je jasno, da gledam psa, in če sem sam priklical njegovo pozornost, potem najbrž ni dvoumnosti v besedicah "sedi", "pridi" ali "dol".
- Kadar pa govorica vašega telesa ni tako nedvomna, utegne biti ključ do razumevanja ravno – pasje ime! Pasje ime postane signal, ki mu sporoča, da bodo imele sledeče besede takšno ali drugačno zvezo z njim in njegovim vedenjem.
Zaradi tega moramo biti kar se da natančni, ko nagovarjamo psa. Ko si zaželimo, da bi kaj storil, bi morali začeti pri njegovem imenu: ''Boško, sedi!''
Jezik ali žlobudranje?
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Pes zaradi svojih telesnih omejitev ne bo nikoli zmožen oblikovati zahtevnih vrst glasov, s katerimi se oglašajo ljudje; vendar, psi se oglašajo in njihovi glasovi služijo sporazumevalnim namenom.
Jezik v obliki glasov ima nekatere prednosti pred večino drugih oblik sporazumevanja. Primerjajmo zvoke z vidnimi signali:
- Vidna govorica telesa je za pse pomembno sporazumevalno sredstvo in ima svoje preživetvene koristi.
- Sporočilo v obliki vidnega signala je tiho, pa vendar ga je mogoče opaziti že od daleč. Zlahka je mogoče zaznati tudi lokacijo in vir sporočila.
- Signal je mogoče "vključiti" in "izključiti" v hipu, mogoče pa ga je tudi prilagajati glede intenzivnosti – signalne geste je mogoče pospešiti, okrepiti ali razširiti.
- V preproste vidne signale, kakršna sta repkanje ali gibanje glave, je mogoče vkodirati kompleksne informacije, če se jih je pes že naučil prevajati. To pomeni, da je jezik vidnih signalov zelo fleksibilen in ponuja neomejene možnosti.
Problem z vidnim jezikom je za žival ta, da je mogoče prav njegove prednosti obrniti proti posamezni živali, ki ga uporablja. Ker signalov ne more posredovati tistemu, ki jih ne vidi, ni mogoče vselej preprečiti, da pošiljavca ne bi opazila tudi njegov plenivec oziroma njegov plen.
- Dim, megla ali druge okoliščine, ki otežujejo opazovanje, prav tako uničujejo jasnost sporočila. Poleg tega bodo vidno sporazumevanje ovirale fizične ovire, na primer drevje, skale ali stene, kajti vidna komunikacija terja še zadostno osvetlitev okolja.
- Zvočni signali so kos mnogim oviram, ki se nastavljajo vidu.
Jezikovna šola
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Vsaka vrsta ima "prirojeno zmožnost" za to, da se lahko uči jezika ali vedenjskega sporazumevanja, značilnega zanjo.
Medtem ko se ljudje nagonsko učimo jezika na ta način, da oponašamo govorne zvoke v svojem okolju, pa večina živali ne premore gensko pridobljene predispozicije do posnemanja glasov.
- Če bi psi lahko ostali pri mamicah in v gnezdu vsaj do dopolnjenega osmega tedna starosti, potem bi se lahko naučili pomena nekaterih osnovnih pasjih signalov, tako glasovnih kot telesnih.
- Nedvomno se zdi, da je večji del pasje komunikacije gensko vnaprej določen, vendar pa kaže tudi, da se celotni razpon pasjih signalov ne more razviti, če se pes ne more po kom zgledovati. Ko ga odstranite iz okolja, v katerem poteka izmenjava med psi, in ga presadite v človeško družino, mu glede sporazumevalnih spretnosti preostane le še samouštvo.
- Včasih bodo psi v istem gospodinjstvu oponašali drug drugega do te mere, da si bodo oblikovali skupen dialekt.
- Nekatere pse je mogoče naučiti, da se v posebnih okoliščinah oglašajo s posebnimi glasovi. Ti glasovi se razpenjajo od preprostega lajanja, javkanja ali igrivega grčanja (oz. mrčanja) pa do bolj zapletenih glasov, ki se utegnejo slišati kot pojodlavanje ali celo kot poskusi govorjenja.
- Čeprav psi ne premorejo zmožnosti ali nagonske predispozicije za posnemanje človeških glasov, pa imajo uporaben in smiseln glasovni "pesednjak", iz katerega se lahko učijo celo drugi psi! Obstaja še mnogo drugih načinov sporočanja, ki ne uporabljajo zvoka, so pa pomembni kanali pasjega sporazumevanja.
Govorica spolnosti
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Pasja spolnost se še zdaleč ne omejuje zgolj na "pasji slog" (doggy style), zaskakovanje pa ima tudi kak drug pomen, ne le spolnega.
Obstaja nekaj dejstev v zvezi s pasjo spolnostjo, ki bi jih naj vsakdo poznal:
- Med psi in psicami obstaja jasna razlika. Psi so skočni vse leto, medtem ko imajo samice le dve razmeroma kratki obdobji "gonitve", ko so željne in zmožne spolne dejavnosti.
- Samce spolnost priteguje ves čas, vendar pa se spolno vzburijo samo vpričo goneče se psice ali vsaj vonja, ki ga ta oddaja.
- V času gonitve jajčniki samice proizvajajo različne spolne hormone, ki so potrebni za to, da postane plodna, obenem pa oddajajo tudi poseben vonj, ki jo dela privlačno za samce.
- Gonjenje traja enaindvajset dni in se deli na tri faze. Proestrus (po naše "predgonitev") traja praviloma devet dni. V tem stadiju začenja psica izkazovali velik nemir. Raje se potepa. Tudi pije več kot sicer in na svojih pohodih na veliko urinira.
- Ko se predgonitev bliža izteku, postane vaginalni izcedek temen in krvav. Mnogi ljudje zdaj zmotno mislijo, da ima psica menstruacijo.
- Pri psicah se krvavitev pojavi pred ovulacijo in je posledica sprememb, ki zajamejo ostenje vagine med pripravami na ovulacijo. Med tem časom se psica – vsaj z gledišča upaželjnih psov, ki jih je privabila – vede nadvse dražljivo. Kljub temu pa se brani ljubezenskih ponudb. Na upajočega snubca utegne renčati, mu groziti, ga poditi, šavsati za njim in ga celo ugrizniti.
- Psica še ni ovulirala – to se zgodi šele drugi dan osrednjega estrusa, ko postanejo izcedki bolj bistri in vodeni, kar kaže, da je vagina nared za paritev. Ko se jajčeca spustijo, bodo potrebovala še približno dvainsedemdeset ur, da bodo dozorela, preden jih bo dejansko mogoče oploditi s samčevo spermo.
- Psičin rodni čas utegne trajati le nekaj dni, zato je ključnega pomena, da pritegne čimveč samcev, tako da bo lahko, ko pride pravi trenutek, izbirala.
Vedenje in signaliziranje med dvorjenjem je po mnogih značilnostih zelo podobno vedenju in signalom pri igri – dodanih pa je še nekaj specialnih vabilnih gest. Večidel ima popolno kontrolo samica.
- Pri dejanskem spolnem vedenju pride do naskočitve šele proti koncu paritvenega plesa, pa še to samo, če je samica povsem sprejela snubca. Zdaj pa primerjajmo to z "zaskakovanjem", kakršnemu smo priča med dvema pasjima samcema. Ponavadi se bosta pred tem pazljivo ovohavala, temu bo sledilo premikanje na togih nogah s povsem privzdignjenim repom in uhlji. To že na prvi pogled ni igrivo vedenje, kakršen je uvod v paritveno sekvenco. Torej, kadar samec zajaha samca, ima to očitno kaj malo opraviti s seksom.
- Zaskakovalno vedenje je signal dominance, in ker nima zveze z razmnoževanjem, se njegov socialni pomen nanaša tako na samce kot na samice.
- Pes, ki zajaha drugega psa, torej ne izkazuje istospolnih tendenc, ampak kratko malo zatrjuje: "Tukaj sem jaz glavni!". Tudi samice lahko posežejo po jahanju kot izrazu socialnega ugleda.
- Mnogim ljudem se zdi, da gre pri zajahovanju za nesprejemljivo početje, a v primerjavi z dejanskim spopadanjem, kjer psi odkrito kažejo zobe in hlastajo drug po drugem, gre v resnici za prav samoobvladano in nedolžno vedenje.
Ker gre pri šolanju za to, da psa naučite, da se odziva na vaša povelja, s tem izražate svojo dominanco, psi pa ne zaskakujejo tistih, ki jih imajo za dominantne.
Govorica vonja
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Čeprav kaže, da imajo vsi psi oster voh, pa ni mogoče reči, da so glede svojih vohalnih zmožnosti prav vsi enaki:
- Zdi se, da samci prekašajo samice – mogoče zato, ker so bolj tekmovalni in bolj občutljivi na vonjalno označevanje drugih samcev v bližini.
- Psi s potlačenim obrazom, na primer pekinžani, se nasploh ne odrežejo dobro, mogoče zato ne, ker ta oblika obraza pogosto povzroča tudi respiratorne probleme, ki utegnejo krniti običajni pretok zraka skozi nos.
Že kot mladički se psi ravnajo skoraj izključno po vonju in tipu. V nekaj dneh se naučijo razlikovati vonj svoje mamice od vonjev drugih. Vonj po njej je vonj po varnosti in tolažbi.
- Psi svet zaznavajo drugače kot ljudje. Za psa je branje sledi enako našemu prebiranju časopisov. Posebnim vonjem, ki jih oddajajo psi in druge živali z namenom sporazumevanja, pravimo feromoni, kar je skovano iz grških glagolov ferein, "nositi", in horman, "vzburiti".
- Danes vemo, da je v osebnih kemikalijah poleg informacije o spolni voljnosti zapisano še mnogo drugega. Hormoni, ki jih izloča žival, se razlikujejo - opazi se, če je jezna, prestrašena ali samozavestna. Nekateri kemični podpisi označujejo spol, drugi starost.
- Če je razbiranje sledov za pse enako branju pisnih sporočil, potem je kanidska ustreznica črnila – scalina. V pasji scalini najdete raztopljene mnoge izmed feromonskih kemikalij. To pomeni, da je v njej tudi mnogo informacij o psu samem.
- Ponavadi nogo vzdigujejo samci, vendar ni nič nenavadnega, če to počne tudi kaka psica. Kot kaže, je to v precejšnji meri odvisno od njenega samospoštovanja in samozaupanja.
- Pri dominantnejših samicah je veliko bolj verjetno, da bodo med uriniranjem vzdignile nogo, medtem ko je pri tistih, ki manj dajo nase, to precej manj verjetno.
- Pomemben dejavnik pri markiranju je svežina vonja. Čas in vreme najedata vonjalne oznake, tako da jih je treba pogosto obnavljati. Kaže, da psi zavestno goljufajo z vonji. Če se celo ljudje nezavedno odzivajo na živalske feromone, potem nas ne bi smelo presenečati, če se psi odzivajo na človeške.
Res je, da ne znamo iz vonjave izvohati vseh informacij, kot to počno psi, zato pa se s kar precejšnjo zanesljivostjo odzivamo na eno vonjalno sporočilo, ki ga pošilja pes: od vseh drugih pasjih vonjav, lahko ljudje z gotovostjo ločimo vonj po kužku, ki še ni dopolnil devetega tedna.
Pasja narečja
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Udomačevanje ni vplivalo samo na videz in splošno vedenje psov; morda je vplivalo tudi na vsebino "pesednjaka", v primerjavi z besednjakom njihovih divjih sorodnikov. Lahko bi se reklo, da so pri udomačenem psu socialno vedenje in sporazumevalni vzorci volka fragmentirani in nepopolni. Pasje vedenje sestoji iz mozaika, ki vsebuje nekatere izmed signalov odraslega volka, a tudi mnoge mladičje signale.
Od teh opažanj je treba narediti le še korak naprej k sklepu, da lahko različne pasje pasme razvijejo različna narečja oz. različice psiščine.
- Pasme, ki govorijo mladičje narečje, imajo bolj omejen besednjak in ponavadi večjo paleto podredljivostnih in neagresivnostnih signalov. Utegnejo se tudi manj zavedati signalov, s katerimi jim drugi psi sporočajo svoje socialne ambicije, uveljavljajo svoj status ali se celo uklanjajo bolj dominantnemu psu.
- Jezikovno manj spretna žival utegne nevede izzvati dejanski telesni napad ali pa se spopad nadaljuje onkraj točke, ko je vdaja še mogoča, ker je pes, ki govori bolj odraslo (bolj volkasto narečje) čakal na ta in ta signal, ki nakazuje vdajo, in ker ga ni bilo, je še kar stopnjeval svojo napadalnost.
Kakorkoli, dejstvo, da vemo, kako se je treba sporazumevati, še ne zagotavlja, da bo pes pripravljen prisluhniti in ubogati tisto, kar mu bomo rekli. To je odvisno od pasme, od posameznega psa in situacije.
Pasji frazeološki psovarček (Slovarček pasjih besednih zvez)
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Govor
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Po mnenju dr. Corena obstaja velika mera podobnosti med pasjimi in človeškimi sporazumevalnimi vzorci. ''Zdaj, po mnogih letih raziskav in študija,'' pravi, ''se mi zdi, da začenjam razumevati jezik svojih pasjih prijateljev. Kot psiholog se zdaj tudi zavedam, kakšen učinek ima razumevanje pasjih sporočil na odnos med psom in človekom.''
Narobe si je mogoče tolmačiti mnoga običajna pasja sporočila.
Enako kot se ljudje lahko naučijo tolmačiti psiščino, ne more biti dvoma, da se lahko s psi tudi pogovarjajo, če se odločijo govoriti po pasje.
| Vse o govoru psov boste našli v knjigi Govorite po pasje? >>
Vir: Coren, S. (2001). GOVORITE PO PASJE? Umetnost sporazumevanja med človekom in psom. Debora, Ljubljana. © 2001, DEBORA
Preprečevanje laježa
- Podrobnosti
- Nadrejena kategorija: Psihologija psov
Obstaja mnogo različnih metod, ki naj bi preprečile pasji lajež.
Sredstva za preprečevanje laježa:
vodne pištole in bidoni, štrcniki limonovega soka, dulci, lepilni trakovi, zviti časopisi, pločevinke-šklepetavke in električne ovratnice. Včasih se kaj od tega obnese ‒ pogosto pa ne. Celo kadar se te tehnike obnesejo, so pogosto preostre, tako da lahko spridijo odnos med psom in gospodarjem.
Pes z lajanjem nekaj sporoča. Želi sporočiti to, kar se mu zdi pomembno za krdelo.
- Postopek, s katerim divji kanidi ustavljajo lajanje, je v resnici prav preprost.
- Signal, da je treba biti tiho, lahko da vodja krdela, mladičkova mati ali kak drug član krdela, ki je očitno dominanten.
- Da bi umirila bevskača, bo dominantna žival z zobmi prijela kršilčev gobček, ne da bi ga ugriznila, potem pa se bo oglasila s kratkim, tihim in zamolklim renčajem. Ta pritajeni renčaj se ne sliši daleč, pa še zelo kratek je. Zobje gobčka ne stiskajo, tako da mladiča ne boli, torej tudi ne bo javknil ali poskusil zbežati. Praviloma je v naslednjem hipu vse tiho.
Posadite psa na svojo levo, potem pa smuknite s prsti levice pod ovratnico na pasjem zatilju. Privzdignite jo z levico, obenem pa z desnico zviška položite na njegov gobec in mu ga primite ter hkrati potisnite navzdol. S tihim, uradnim, nič razburjenim glasom mu recite samo: "Tiho." Ta utiševalni manever ponavljajte, kadar je le potrebno. Od pasme je odvisno, ali bo pes mirno povelje "tiho" povezal s koncem lajanja že po dveh ali šele po dveh ducatih ponovitev.
- Ne pozabite, da smo pse namenoma vzredili v lajavce, in nikar ne "korigirajte" psa, če zažene alarm vpričo bližajočega se neznanca ali celo ob pogledu na mačko zunaj pred oknom.
- Če ni vzroka, da bi posegali vmes, potem psa samo pokličite k sebi in ga na hitro pobožajte ali počohajte. Pes, ki laja, samo opravlja delo, ki smo mu ga naložili pred tisoči let.