|
Bolezni, ki jih prenašajo živali na človeka, imenujemo zoonotične bolezni. Ali lahko tudi človek prenese svojo bolezen na psa?
Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je skoraj 70 % nevarnih infekcijskih obolenj zoonotičnih, prenašajo pa jih zajedavci, virusi, bakterije in glivice. Skoraj vsaka žival nosi v sebi nekaj, kar se v določeni situaciji lahko prenese na človeka, vendar pa je možnost prenosa z živali v nekem domačem, hišnem okolju veliko manjša v primerjavi s tem, kaj vse lahko človek stakne v bolnišnici. Gibanje bakterij med ljudmi in psi, s katerimi so v stiku, je običajen pojav. Večina bakterij je nenevarnih, včasih celo koristnih. Nekaj vrst bakterij pa je patogenih in povzročajo infekcijska obolenja.
Glavni povzročitelji bolnišničnih okužb so bakterije:
- MRSA (stafilokok, lat. staphylococcus aureus), ki je odporna na meticilin (methicillin),
- Enterokok (lat. Enterococcus), odporen na vankomicin (vancomycin),
MRSA je okužba s stafilokoki, ki so odporni na določene antibiotike.
Enterokoki so vrsta bakterij, ki so razvile odpornost na mnogo antibiotikov, še posebej na vankomycin. Ta bakterija živi v človeškem črevesju in na koži; največkrat ne povzroča težav. Postane pa nevarna, če povzroči okužbo - do tega lahko pride kjerkoli v telesu, najpogosteje v črevesju, sečilih in ranah.
Bakterija Clostridium difficile lahko povzroči težave, od diareje pa vse do hudega črevesnega vnetja. Okužbe s to bakterijo so vedno pogostejše. (Pravkar se je na Bledu končal 3. mednarodni simpozij o tej bakteriji.)
Na psih, ki so jih testirali in niso bili izpostavljeni stikom z ljudmi, niso našli bakterij. Našli pa so jih na tačkah psov, ki kot terapevtski psi obiskujejo paciente po bolnišnicah. Psi tako lahko postanejo prenašalci povzročiteljev okužb. MRSA ni zoonotična bolezen, vendar pa jo lahko človek prenese na psa, s katerega lahko preide na drugega človeka, ko ta recimo psa boža. Tako pes postane prenašalec bakterije.
Preden se s psom podamo v opravljanje humanih terapevtskih dejavnosti, je zelo pomembno upoštevati preventivne higienske postopke.
Kako zmanjšati možnosti za prenos bolezni s terapevtskimi psi?
- Obiskovalci in pacienti si morajo razkužiti roke z razkužilom na alkoholni osnovi pred in po obisku terapevtskega psa, da bi tako zmanjšali možnost prenosa na pasji kožuh oz. kožo.
- Psi naj se zadržujejo proč od bolniških postelj; lahko čez posteljnino položimo tudi brisačo ali rjuho, ki prepreči, da bi se okužba prenesla s pacientove obleke in posteljnine na pasje tačke.
- Ljudje, ki so v bolnišnici, naj se ne ''rokujejo''s psi.
(Navodila, objavljena v American Journal of Infection Control, Vol. 36, št. 2)
Dovzetnost za viruse
Psi so občutljivi na virus gripe (influence). Med njimi kroži virus H3N8, zelo redko pa se nalezejo drugih tipov gripe. Možnost, da bi se okužili z virusi, ki okužijo človeka, so zelo majhne. Tudi v primeru, če bi se pes okužil, bi bilo zelo malo verjetno, da bi prenesel virus nazaj na človeka.
Psi pa se zelo težko okužijo z virusom H1N1 (virusom ptičje gripe). V letu 2009 je poznan primer psa, pri katerem so odkrili okužbo s tem virusom. Pes se je okužil v stiku s človekom. Lahko trdimo, da so psi dovzetni za okužbo z virusom H1N1, vendar pa je verjetnost okužbe zelo majhna. Čeprav je prenos okužbe s psa nazaj na človeka možen, pa je bolj verjeten prenos virusa s človeka na psa.
Giardia intestinalis
Giardia je črevesni parazit, bičkar, ki povzroča diarejo pri psih. Najdemo ga tudi v sicer zdravih psih. Bolezen imenujemo giardioza, uvrščamo pa jo med zoonotične bolezni.
Preventiva: Pred okužbo psa najbolje obvarujemo tako, da mu preprečimo stik s tujimi pasjimi iztrebki. Pes namreč lahko pobere ali celo pojé okužene ciste. Zase pa poskrbimo tako, da si po vsakem stiku s psom umijemo roke in pazimo, da tudi sami ne pridemo v stik z njegovimi iztrebki.
Lišaj
Lišaj je najbolj običajno zoonotično glivično obolenje – povzročajo ga glivice (dermatofiti), ki živijo na površini kože in v kožnih mešičkih, hranijo pa se z odmrlim tkivom in dlakami (lasmi). Prenaša se s psa na psa in tudi na človeka. V najbolj izraženi obliki pri psih (in tudi mačkah) ga imenujemo Microsporium canis (mikrosporija). Zdravi odrasli psi so ponavadi odporni na lišaj, medtem ko so mladički in mlajši psi zanj veliko bolj dovzetni. Ker lahko glivične spore v domačem okolju živijo dalj časa, pes z lahkoto pride z njimi v stik, zato moramo vse prostore dobro razkužiti (z beljenjem sten, čiščenjem s paro itn.).
Steklina
Virusna zoonotična bolezen, ki lahko prizadene vse sesalce. Največji prenašalci tega virusa so netopirji. Pri nas se lahko psi tega virusa običajno nalezejo od okuženih lisic, s katerimi pridejo v stik. Najbolj učinkovito sredstvo proti steklini je preventivno cepljenje.
|